izpovedi črnega mačka

22,60

Cvetka Bevc, Izpovedi črnega mačka

217 str., 18,5x12cm, trda vezava

Psihoanaliza je delovno področje ključnega povezovalca, vmesne brvi med posameznimi zgodbami, mačka Feliksa, Srečka po domače, ki je po profesiji psihiater; in to na način, kakor tudi v naših navadnih življenjih mačke opravljajo to poslanstvo. Psihiater Feliks, Srečko po domače, namreč ni postavljen v kako počlovečeno figuro mačjelikega psihiatra, ampak je maček, kakršni mački pač so, in v zgodbi Izpoved črnega mačka je dobro opredeljeno, kako mački v naših življenjih svojo terapevtsko vlogo opravljajo. Maček se pojavi v nekaj zgodbah, da opomni nase kot na pripovedovalca tretjih zgodb, do katerih se je dokopal v svoji ordi-
naciji (in kar niso nujno, in najbrž tudi niso vse zgodbe iz knjige), se premešča med posameznimi protagonisti, ko je dotični izrabil zagovorjeni zbir posameznih seans, in na koncu konča svoje poslanstvo v pasti pacienta, ki mu niti najbolj premeteni mačkon-psihiater ne more biti kos. /…/

In ravno na tej brvi med grehom in smehom se sprehaja maček, ter nas nenehno opominja, da svet onstran greha je, čeprav ravno v tem, da ga ni, ampak greh preprosto s posmehom zavrnemo. In v tem vmesnem polju, zdaj malo bolj v eno, zdaj malo bolj v drugo stran, se dogodijo tudi zgodbe, zbrane v tej knjigi.

/Iz spremne besede Roberta Titana Felixa/

Kategorije: , ,

Opis

Cvetka Bevc, Izpovedi črnega mačka

217 str., 18,5x12cm, trda vezava

Psihoanaliza je delovno področje ključnega povezovalca, vmesne brvi med posameznimi zgodbami, mačka Feliksa, Srečka po domače, ki je po profesiji psihiater; in to na način, kakor tudi v naših navadnih življenjih mačke opravljajo to poslanstvo. Psihiater Feliks, Srečko po domače, namreč ni postavljen v kako počlovečeno figuro mačjelikega psihiatra, ampak je maček, kakršni mački pač so, in v zgodbi Izpoved črnega mačka je dobro opredeljeno, kako mački v naših življenjih svojo terapevtsko vlogo opravljajo. Maček se pojavi v nekaj zgodbah, da opomni nase kot na pripovedovalca tretjih zgodb, do katerih se je dokopal v svoji ordi-
naciji (in kar niso nujno, in najbrž tudi niso vse zgodbe iz knjige), se premešča med posameznimi protagonisti, ko je dotični izrabil zagovorjeni zbir posameznih seans, in na koncu konča svoje poslanstvo v pasti pacienta, ki mu niti najbolj premeteni mačkon-psihiater ne more biti kos. /…/

In ravno na tej brvi med grehom in smehom se sprehaja maček, ter nas nenehno opominja, da svet onstran greha je, čeprav ravno v tem, da ga ni, ampak greh preprosto s posmehom zavrnemo. In v tem vmesnem polju, zdaj malo bolj v eno, zdaj malo bolj v drugo stran, se dogodijo tudi zgodbe, zbrane v tej knjigi.

/Iz spremne besede Roberta Titana Felixa/