panonske prigode

14,90

PANONSKE PRIGODE, Irena Šrajner

kratka proza, 103 str., 18,5x12cm, trda vezava

(Artikle pod znamko Knjižni klub Netopir si lahko zagotovite tudi po klubski ceni za celotni paket 2020.) Podrobnosti v povezavi

Zbirka kratke proze Panonske prigode je postavljena najprej v polpreteklost, od let po drugi svetovni vojni naprej, in ima osebno-izpovedno izhodišče, ki pa se v samih zgodbah odrazi na precej zanimiv način. Formalno dosledne s prvoosebnim pripovedovalcem so zgodbe, ki segajo v najzgodnejša leta in odslikujejo humorne prigode, po kakršnih si večinoma zapomnimo (ali vsaj hočemo zapomniti) vsak svoje otroštvo, od katerih dvoje, dodanih na koncu knjige, doda knjigi zanimivo dimenzijo, saj sta napisani v prekmurskem narečju. V teku časa in v prelomu v prve resnejše in tudi bolj grenke življenjske izkušnje nenadoma nastopi tretjeosebni pripovedovalec in nosilec zgodb postane deklica Ivanka, za katero lahko s precejšnjo gotovostjo domnevamo, da samo nadomešča prvoosebnega pripovedovalca, ne smemo pa biti prepričani, kajti zgodbe v prvi vrsti niso (samo) spomini, ampak zgodbe o izkušnji življenje v teh krajih od polpreteklosti do sedaj, ki so prav toliko kot osebna izkušnja pripovedovalca tudi zgodbe vsakega nas bralcev. Da s poistovetenjem pripovedovalca in nosilca posameznih zgodb ne smemo pretiravati, nas še posebej opomnijo zgodbe, ki so povsem tretjeosebne in nevezane z avtoričino osebno izkušnjo, zlasti recimo Selanska rotunda in podobne.

Opis

Zbirka kratke proze Panonske prigode je postavljena najprej v polpreteklost, od let po drugi svetovni vojni naprej, in ima osebno-izpovedno izhodišče, ki pa se v samih zgodbah odrazi na precej zanimiv način. Formalno dosledne s prvoosebnim pripovedovalcem so zgodbe, ki segajo v najzgodnejša leta in odslikujejo humorne prigode, po kakršnih si večinoma zapomnimo (ali vsaj hočemo zapomniti) vsak svoje otroštvo, od katerih dvoje, dodanih na koncu knjige, doda knjigi zanimivo dimenzijo, saj sta napisani v prekmurskem narečju. V teku časa in v prelomu v prve resnejše in tudi bolj grenke življenjske izkušnje nenadoma nastopi tretjeosebni pripovedovalec in nosilec zgodb postane deklica
Ivanka, za katero lahko s precejšnjo gotovostjo domnevamo, da samo nadomešča prvoosebnega pripovedovalca, ne smemo pa biti prepričani, kajti zgodbe v prvi vrsti niso (samo) spomini, ampak zgodbe o izkušnji življenje v teh krajih od polpreteklosti do sedaj, ki so prav toliko kot osebna izkušnja pripovedovalca tudi zgodbe vsakega nas bralcev. Da s poistovetenjem pripovedovalca in nosilca posameznih zgodb ne smemo pretiravati, nas še posebej opomnijo zgodbe, ki so povsem tretjeosebne in nevezane z avtoričino osebno izkušnjo, zlasti recimo Selanska rotunda in podobne.