BREZOBRAZNE

18,50

BREZOBRAZNE,  zgodbe z notranje strani kože, v proznem zapisu in fotografijah

avt.: Aleksandra Jelušič Pika, Sandra Požun

20x14cm, 127 str., trda vezava

Telo nam pripada in nam prav toliko ne pripada. Telo je nekaj najbolj našega, pa tudi nekaj najbolj tujega, ko se doživljanje sebe v svetu odlomi od sebe, ki nas nosi skozi svet. Telo nam pomaga zdržati vsakovrstne pasti obstoja, ker jih vedno znova jemlje nase, da, tudi v dobesednem pomenu. Kot naš prvi pomočnik, da smo lahko, kar mislimo, da pravzaprav smo, pa nas neprenehoma in neusmiljeno tudi izdaja.

Brezobrazne so preplet v kratkih zgodbah zapisanih, razumljivo večinoma tragičnih usod, ki korespondirajo s
fotografijami. Posamezna sklopa knjige sta razporejena tako, da podobe niso samo ilustrativno gradivo, ampak
knjiga združuje dve na videz razločeni zgodbi, ki pa sta vendarle ena sama zgodba. Zgodba, ki nas predvsem opominja na tisto, kar prepogosto pozabimo. Da smo, tudi ko navznoter doživljamo sebe kot od lupine in obdajajočega nas sveta ločeno entiteto še vedno predvsem telo. Dva svetova, ki pa nista zlita v eno, ampak ravno nasprotno, v enem neprenehoma hodita bolj ali manj vsaksebi.

Kategoriji: ,

Opis

BREZOBRAZNE,  zgodbe z notranje strani kože, v proznem zapisu in fotografijah

avt.: Aleksandra Jelušič Pika,  Sandra Požun

Telo nam pripada in nam prav toliko ne pripada. Telo je nekaj najbolj našega, pa tudi nekaj najbolj tujega, ko se doživljanje sebe v svetu odlomi od sebe, ki nas nosi skozi svet. Telo nam pomaga zdržati vsakovrstne pasti obstoja, ker jih vedno znova jemlje nase, da, tudi v dobesednem pomenu. Kot naš prvi pomočnik, da smo lahko, kar mislimo, da pravzaprav smo, pa nas neprenehoma in neusmiljeno tudi izdaja.

Brezobrazne so preplet v kratkih zgodbah zapisanih, razumljivo večinoma tragičnih usod, ki korespondirajo s
fotografijami. Posamezna sklopa knjige sta razporejena tako, da podobe niso samo ilustrativno gradivo, ampak
knjiga združuje dve na videz razločeni zgodbi, ki pa sta vendarle ena sama zgodba. Zgodba, ki nas predvsem opominja na tisto, kar prepogosto pozabimo. Da smo, tudi ko navznoter doživljamo sebe kot od lupine in obdajajočega nas sveta ločeno entiteto še vedno predvsem telo. Dva svetova, ki pa nista zlita v eno, ampak ravno nasprotno, v enem neprenehoma hodita bolj ali manj vsaksebi.