VARUH PTIC SELIVK

24,00

Milan Petek Levokov, VARUH PTIC SELIVK -roman

266 str., 20×13,5cm, trda vezava, založnik: Zavod Droplja

 

In sta šla. Peš, s kamioni, čolni, pa spet peš, malo z vlakom, in znova peš, peš in peš, izmenjevali so se letni časi, pomlad, poletje, jesen in zima, na mejah so jih ustavljali, te begunce, zavračali, spet pošiljali v neka nova taborišča, v nova stradanja, a sta jih zapuščala, rinila naprej, z drugimi sta poiskala luknje na mejah, šla dalje, po cestah, poljih, skozi gozdove, s čudnimi vodniki, ki so večinoma zahtevali denar ali karkoli, a so bili vmes tudi dobri ljudje, ki niso hoteli nič, so jih nahranili, oblekli, jim dali prenočišče, čeprav so tvegali, da sami nastradajo, pa so vseeno tvegali in niso spraševali, kdo je kdo, kaj je, je kristjan ali musliman, od kod beži, zakaj beži, ker jim je to pisalo v očeh, bilo vrezano v njihove obraze, s pisavo, ki jo znajo prebrati vsi ljudje na tem svetu, ker je to pisava trpljenja in upanja istočasno.

Dolga pot dveh mladih Sirijcev, sestre in brata, ki bežita pred vojno, se začasno konča v kolibi na otočku sredi reke na meji naših krajev, kjer ju najde domačin, fant, o katerem do tačas vemo, da pogreša starejšega brata, da rad posluša škotske postrockerje Mogwai in da svobodo vidi v manj in ne več zavzemanja, manj se približaš svetu, manj mu dopustiš, da ti naloži razne obveznosti in s tem nadene verige. Se pa zavzame tokrat in celo izposluje, da mlada punca in fant lahko najdeta zatočišče pri njih doma z začasnim dovoljenjem za bivanje. Kar pa seveda še ne pomeni azila. Pa bosta lahko ostala?

Avtor nadaljevanje zgodbe pelje prepričljivo glede na realne kontekste teme, ki jo obravnava, dopušča upanje, nikakor pa roman ne postane pocukrana podoba sprejemanja drugega (česar realnost ne bi potrjevala), čeprav ima besedilo vsekakor močno etično sporočilo. Da je srečanje z drugim lahko, oziroma praviloma tudi je, navdihujoče, nekaj, kar bogati življenje, nikakor pa ne nevarnost, pred katero nas svarijo razni mejni brambovci, apologeti nasilja.

Kategorije: , , ,

Opis

Milan Petek Levokov, VARUH PTIC SELIVK

In sta šla. Peš, s kamioni, čolni, pa spet peš, malo z vlakom, in znova peš, peš in peš, izmenjevali so se letni časi, pomlad, poletje, jesen in zima, na mejah so jih ustavljali, te begunce, zavračali, spet pošiljali v neka nova taborišča, v nova stradanja, a sta jih zapuščala, rinila naprej, z drugimi sta poiskala luknje na mejah, šla dalje, po cestah, poljih, skozi gozdove, s čudnimi vodniki, ki so večinoma zahtevali denar ali karkoli, a so bili vmes tudi dobri ljudje, ki niso hoteli nič, so jih nahranili, oblekli, jim dali prenočišče, čeprav so tvegali, da sami nastradajo, pa so vseeno tvegali in niso spraševali, kdo je kdo, kaj je, je kristjan ali musliman, od kod beži, zakaj beži, ker jim je to pisalo v očeh, bilo vrezano v njihove obraze, s pisavo, ki jo znajo prebrati vsi ljudje na tem svetu, ker je to pisava trpljenja in upanja istočasno.

Dolga pot dveh mladih Sirijcev, sestre in brata, ki bežita pred vojno, se začasno konča v kolibi na otočku sredi reke na meji naših krajev, kjer ju najde domačin, fant, o katerem do tačas vemo, da pogreša starejšega brata, da rad posluša škotske postrockerje Mogwai in da svobodo vidi v manj in ne več zavzemanja, manj se približaš svetu, manj mu dopustiš, da ti naloži razne obveznosti in s tem nadene verige. Se pa zavzame tokrat in celo izposluje, da mlada punca in fant lahko najdeta zatočišče pri njih doma z začasnim dovoljenjem za bivanje. Kar pa seveda še ne pomeni azila. Pa bosta lahko ostala?

Avtor nadaljevanje zgodbe pelje prepričljivo glede na realne kontekste teme, ki jo obravnava, dopušča upanje, nikakor pa roman ne postane pocukrana podoba sprejemanja drugega (česar realnost ne bi potrjevala), čeprav ima besedilo vsekakor močno etično sporočilo. Da je srečanje z drugim lahko, oziroma praviloma tudi je, navdihujoče, nekaj, kar bogati življenje, nikakor pa ne nevarnost, pred katero nas svarijo razni mejni brambovci, apologeti nasilja.